[ Pobierz całość w formacie PDF ]
bomo od vseh strani vsuli v dolino.
Tega veãera se spominjam, ker je potem pri0 la na ska-
lo tudi na0 a mala ãetna komisarka Nata0 a. Izpod kape
so se ji usipali ãrni kodri. Iztegnila je malo roko in dejala
s tankim glasom:
»Tako si jaz predstavljam osvoboditev. Pomlad bo
pri0 la v na0 e kraje s cvetjem in z zelenjem. Sonãen dan
bo. Dolina se bo kopala v pomladnem soncu. Mi pa
bomo poãasi prihajali z gozdnih poti, s steza in klancev.
Stari dedje bodo zlezli v zvonike in pritrkavali. Zazvonili
bodo zvonovi po vsej na0 i zemlji. Oznanjali bodo na0
prihod, prihod domaãih sinov in hãera, prihod zmago-
vitih partizanov. Za vrtovi bodo stali va0 ãani in nas spre-
jemali z velikim veseljem. Ptiãi bodo tisti dan peli naj-
lep0 e pesmi o svobodi, pesmi zmagovalcem. Mi pa
bomo pohiteli na svoje domove. Matere nas bodo ãaka-
le in objemale. Mislim si, kako bom tak lep dan pri0 la v
domaão vas, pa bo moja mati prihitela izza vrtov in mi
zaklicala: ,Oh, moja ljuba mala Nata0 a, pri0 la si domov,
106
KOMISARJEVI ZAPISKI I BESeDA
in obe se bova zjokali od veselja. Okoli mene bo lep,
slavnosten dan, lep0 i kakor takrat, ko bom 0 la k poroki,
kajti tisti dan ne bo dan samo moje sreãe, temveã tudi
dan na0 ega narodnega vstajenja, dan veselja in radosti
za sto tisoãe Slovencev in Slovenk. Tako, vidi0 , si jaz
zami0 ljam prvi dan v svobodi,« je govorila Nata0 a . . .
Sonce je Ïe za0 lo za visoki, koniãasti La0 nik. Samo beli
in goli SneÏnik je 0 e rdel od zahajajoãega sonca. Ozrl
sem se. Na0 a mala Nata0 a je bila videti tako mirna. Sa-
njavo je zrla tja ãez javorni0 ke gozdove. Tako zasanjano
je nisem sli0 al govoriti 0 e nikoli. Vedno je bila bolj sama.
»Nata0 a, upajmo in prepriãani bodimo, da se bo tako
tudi zgodilo.«
Zraven na skali je stal tudi Levãkov Vinko. Zrl je do-
maão vas, ki je leÏala v dolini, in se samo tiho smehljal.
Ko smo odhajali s skale, je padal Ïe mrak v dolino. Spo-
toma mi je Nata0 a rekla: »So trenutki v Ïivljenju, ko
pozabim, da sem komisarka. Nocoj me je prijelo domo-
toÏje po domaãem kraju in oãetovi hi0 i. In kar ãutim,
kako sem 0 e vedno mala Nata0 a, ki mama skrbi zanjo,
ne pa komisarka.«
Partizani so polegli in se zavili v odeje. Nekateri so
sedeli okoli ognja in si pripovedovali dogodiv0 ãine. Na-
ta0 a je molãe od0 la k samotni ko0 ati smreki, si dela na-
hrbtnik pod glavo in se stisnila k neki starej0 i partizan-
ki. Vsa se je zavila v sivo odejo. Noã je padla na tabo-
107
KOMISARJEVI ZAPISKI I BESeDA
ri0 ãe. Legel sem k ognju poleg komandirja Tineta, ki je
godrnjal, zakaj nismo krenili v Otrobovec, da bi lahko
obiskal domaão vas.
Zbudila me je lepa narodna pesem: »Tako pa reãem
jaz, najlep0 a je mladost . . .« Ozrl sem se. Pod ko0 ato
smreko je sedela komisarka Nata0 a in tiho pela lepo
pesem. âisti srebrni glas se ji je nalahno tresel. Poslu0 al
sem njeno petje. Tisto jutro sem jo prviã sli0 al peti, ãe-
prav sem jo poznal Ïe od septembra 1942. Pela je z
obãutkom, tako kakor poje kmeãko dekle na samotni
kmetiji, kjer je vsenaokrog ti0 ina, dekle pa ãaka in ãaka,
da bo pri0 el njen fant natihoma vasovat k njej. Ko je
odpela »Zabuãale gore«, je zaãela peti otoÏno koro0 ko
pesem »Pa pojdem v Rute«.
Dan se je Ïe naredil. Tudi stara partizanka, ki je spa-
la zraven Nata0 e, se je zbudila in ji pomagala peti.
Nata0 a pa je pela dolgo, dolgo in neutrudno. Drug za
drugim so kobacali partizani iz odej, obkolili so ko0 ato
smreko in pomagali Nata0 i prepevati. Prepevala je vsa
ãeta, veseleã se, da je komisarka Nata0 a tako dobre vo-
lje.
Takrat sem videl Nata0 o zadnjikrat. Premagalo jo je
dolgo zadrÏevano Ïensko ãustvo, zato se je tisto jutro v
pesmi razodelo vse njeno malo, Ïensko, po domu in
svobodi hrepeneãe mlado srce. Kmalu potem je padla.
In kadar koli sem se potem spomnil Nata0 e, sem se
108
KOMISARJEVI ZAPISKI I BESeDA
spomnil tistega sonãnega jutra, ko je Nata0 a prepevala
lepe narodne pesmi, tako da smo jo vsi zavzeti poslu0 ali,
dokler ni zapela vsa ãeta. Meni pa se dozdeva, da je
Nata0 ino srce prepevalo ãeti in naravi, ko jo je zveãer
prevzelo ob pogledu na lepoto na0 e doline. Komisarke
Nata0 e in njene pesmi se 0 e vedno spominjam . . .
4. marca. Zopet smo po dolgem ãasu v Otrobovcu. Ne-
kateri se kar ne morejo loãiti od njega. Eh ti, tako zna-
ni Otrobovec, kdo te ne bi poznal! Kmetje iz petih vasi
imajo tam svoje senoÏeti in kos gozdiãa. V mirnih ãasih
[ Pobierz całość w formacie PDF ]